Zaradi velikodušnih papeških naročil je Rim postal magnet za kiparje v Italiji in po Evropi. Okrasili so cerkve, trge in, kar je rimska posebnost, priljubljene nove fontane, ki so jih po mestu ustvarili papeži. Stefano Maderna (1576–1636), po rodu iz Bissona v Lombardiji, je bil pred Berninijevim delom. Kariero je začel z izdelavo pomanjšanih kopij klasičnih del v bronu. Njegovo glavno delo velikega obsega je bil kip svete Cecile (1600, za cerkev svete Cecilije v Trastevereju v Rimu. Svetničino telo leži iztegnjeno, kot bi bilo v sarkofagu, kar vzbuja občutek patosa.[9] ]

Drugi pomemben rimski kipar je bil Francesco Mochi (1580–1654), rojen v Montevarchiju blizu Firenc. Izdelal je slavni bronasti konjeniški kip Aleksandra Farneseja za glavni trg v Piacenzi (1620–1625) in živopisan kip svete Veronike za baziliko svetega Petra, ki je bila tako dejavna, da se zdi, da bo skočila iz niše.[9] ]

Med drugimi pomembnimi italijanskimi baročnimi kiparji je bil Alessandro Algardi (1598–1654), čigar prvo večje naročilo je bila grobnica papeža Leona XI. v Vatikanu. Veljal je za Berninijevega tekmeca, čeprav je bilo njegovo delo podobno v slogu. Njegova druga pomembna dela so vključevala velik izklesan relief legendarnega srečanja med papežem Leonom I. in Atilo Hunskim (1646–1653), na katerem je papež prepričeval Atilo, naj ne napade Rima.

Flamski kipar François Duquesnoy (1597–1643) je bil še ena pomembna osebnost italijanskega baroka. Bil je prijatelj slikarja Poussina, znan pa je bil predvsem po kipu svete Suzane v Santa Maria de Loreto v Rimu in kipu svetega Andreja (1629–1633) v Vatikanu. Imenovan je bil za kraljevega kiparja Ludvika XIII. Francoskega, vendar je umrl leta 1643 med potovanjem iz Rima v Pariz.[11]

Med glavnimi kiparji v poznem obdobju je bil Niccolo Salvi (1697–1751), čigar najbolj znano delo je bila zasnova vodnjaka Trevi (1732–1751). Vodnjak je vseboval tudi alegorična dela drugih uglednih italijanskih baročnih kiparjev, med njimi Filippo della Valle Pietro Bracci in Giovanni Grossi. Vodnjak je v vsej svoji veličini in bogastvu predstavljal sklepno dejanje italijanskega baroka.[12]