Južna Nizozemska, ki je ostala pod špansko, rimskokatoliško oblastjo, je imela pomembno vlogo pri širjenju baročnega kiparstva v severni Evropi. Rimskokatoliška kontrareformacija je zahtevala, da umetniki ustvarjajo slike in kipe v cerkvenem kontekstu, ki bi govorili nepismenim in ne dobro obveščenim. Kontrareformacija je poudarjala nekatere točke verskega nauka, zaradi česar je določeno cerkveno pohištvo, na primer spovednica, dobilo večji pomen. Ta razvoj je povzročil močno povečanje povpraševanja po religioznih skulpturah v južni Nizozemski.[17] Ključno vlogo je odigral bruseljski kipar François Duquesnoy, ki je večino svoje kariere delal v Rimu. Njegov bolj izpopolnjen baročni slog, ki je bil bližje Berninijevemu klasicizmu, se je v južni Nizozemski razširil prek njegovega brata Jerôma Duquesnoya (II.) in drugih flamskih umetnikov, ki so študirali v njegovi delavnici v Rimu, kot sta Rombaut Pauwels in morda Artus Quellinus starejši. 18][19]

Najvidnejši kipar je bil Artus Quellinus Starejši, član družine slavnih kiparjev in slikarjev ter bratranec in mojster drugega vidnega flamskega kiparja, Artusa Quellinusa Mlajšega. Rojen v Antwerpnu, je nekaj časa preživel v Rimu, kjer se je seznanil z lokalno baročno skulpturo in kiparstvom svojega rojaka Françoisa Duquesnoya. Ob vrnitvi v Antwerpen leta 1640 je s seboj prinesel novo vizijo vloge kiparja. Kipar naj ne bi bil več ornamentalist, temveč ustvarjalec celovite umetnine, v kateri so arhitekturne sestavine nadomestile skulpture. Cerkveno pohištvo je postalo povod za nastanek velikih kompozicij, vpetih v cerkveno notranjščino.[4] Od leta 1650 dalje je Quellinus skupaj z vodilnim arhitektom Jacobom van Campenom 15 let delal na novi mestni hiši v Amsterdamu. Ta gradbeni projekt, ki se zdaj imenuje Kraljeva palača na jezu, in zlasti okraski iz marmorja, ki sta jih izdelala on in njegova delavnica, so postali zgled za druge zgradbe v Amsterdamu. Skupina kiparjev, ki jo je Artus nadzoroval med njegovim delom na amsterdamski mestni hiši, je vključevala številne kiparje, predvsem iz Flandrije, ki bodo sami po sebi postali vodilni kiparji, kot so njegov bratranec Artus Quellinus II., Rombout Verhulst, Bartholomeus Eggers in Gabriël Grupello ter verjetno tudi Grinling Gibbons. Kasneje so njegov baročni idiom razširili na Nizozemskem, v Nemčiji in Angliji.[20][21] Drug pomemben flamski baročni kipar je bil Lucas Faydherbe (1617-1697), ki je bil iz Mechelena, drugega pomembnega središča baročnega kiparstva v južni Nizozemski. Šolal se je v Antwerpnu v Rubensovi delavnici in odigral pomembno vlogo pri širjenju visokega baročnega kiparstva v južni Nizozemski.[22]

Medtem ko je bila južna Nizozemska v drugi polovici 17. stoletja priča strmemu padcu ravni proizvodnje in ugleda svoje slikarske šole, je kiparstvo po pomembnosti nadomestilo slikarstvo pod impulzom domačega in mednarodnega povpraševanja ter množičnega, visokega kakovostni izdelki številnih družinskih delavnic v Antwerpnu. Delavnice Quellinusa, Jana in Robrechta Colyn de Nole, Jana in Cornelisa van Milderta, Hubrechta in Norberta van den Eyndeja, Petra I., Petra II. in Hendrika Fransa Verbrugghena, Willema in Willema Ignatiusa Kerricxa, Pietra Scheemaeckersa in Lodewijka Willemsensa so izdelovale zlasti široko paleto kipov, vključno s cerkvenim pohištvom, nagrobnimi spomeniki in majhnimi kipi, izdelanimi iz slonovine in trpežnega lesa, kot je pušpan.[17] Medtem ko je Artus Quellinus starejši predstavljal visoki barok, se je v šestdesetih letih 16. stoletja začela bolj bujna faza baroka, imenovana pozni barok. V tej fazi so dela postala bolj teatralna, manifestirana v religiozno-ekstatičnih upodobitvah in razkošnih, vpadljivih dekoracijah.